The Lovro in čudni, čudni ljudje.

Bilo je čisto navadno jutro, z Mitjem in Majo smo se crkljali v postelji. Potem sta si, kot vedno, skuhala kavo in ob tem preletela novice na spletu. Tem največkrat ne namenjata posebne pozornosti, vsaj ne veliko časa, danes pa se jima je ob pogledu na telefon zmračil obraz. Začela sta čudno zmigovati z glavama, njune oči so postale žalostne, v njunem glasu sem zaznal strah.

Pozneje sem izvedel, da sta taka, ker se je nekje na svetu zgodilo nekaj strašnega. V Parizu je umrlo ogromno ljudi. Da so bili ubiti v terorističnih napadih, je poročal glas iz radia in televizije. Ne vem, kaj točno to pomeni, vem pa, da to delajo ljudje drug drugemu. In to me pri vsem skupaj najbolj bega. Zakaj, za vraga, so ljudje takšni? Zakaj hočejo škoditi drug drugemu? Zakaj se pobijajo med seboj? In to kar tako, za prazen nič. Umrli so nedolžni, nič krivi. Zakaj torej pobijanje? Ker je to nekomu v užitek? To je v mojem pasjem svetu popoln nesmisel!

Včeraj sem spal pri babi in dediju, ker sta bila Maja in Mitja na koncertu v Ljubljani. Potem sem razmišljal, kako bi mi bilo, če jih ne bi bilo domov. Nikoli več. In koliko kužkov v Franciji je v včerajšnji noči ostalo brez svojih lastnikov?

Ljudje, jaz vas ne razumem. Kužki se ne pobijamo med sabo za prazen nič. Kužki hočemo le, da nas imate radi. In da nam dovolite, da imamo mi radi vas. Zakaj ste vi tako drugačni?

The Lovro in fotošuting.

Zjutraj sem mojo Majo gledal s še posebej velikimi očmi. Taaakooo velikimi, da se je odločila, da me ne pusti doma, ampak grem lahko z njo v službo. "Če boš priden," je rekla. Seveda bom priden, sem si mislil, vedno sem.

In sva šla. Na Slovenske novice​, torej. Bilo je veliko bolj zabavno kot doma, Majini sodelavci (no, predvsem sodelavke) so me, medtem ko je ona tipkala na računalnik, božale in crkljale. Ko je Maja oddala članek, me je peljala še v sobo, kjer so doma fotografi. V njej živijo visoki fantje z resnimi obrazi. Postavili so me na mizico, eden od teh fantov - ime mu je Dejan - pa je v roke vzel fotoaparat. Ne takšen, s katerim Maja ponavadi teži doma in škljoca nanj, da se mi vse bliska pred očmi. Njen je veliko manjši, Dejanov pa je bil velik, zelo velik, kar malo sem se ga bal.

Sčasoma sem ugotovil, da ni nič hudega, samo slikali smo se. In nastalo je tole. Izgledam kar malo prestrašen, kajne?

V Majini službi je zabavno. Fotografi so zabavni. In tudi jaz sem se zabaval. Bolj, kot se zdi na prvi pogled. ;)

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in AAU! AAU!

Začelo se je pred kakšnim tednom, ko je Maja skuhala piščančjo rižoto. Ponavadi že med pripravo kosila vestno stražim pri štedilniku in čakam, kdaj bo nared, tokrat pa ni bilo tako. Počutil sem se grozno slabo in bolel me je trebušček. Mitja in Maja tega sprva nista opazila, čeprav sem tisto jutro posodico z briketi pustil povsem nedotaknjeno. Šele ko se pri kosilu nisem premaknil s postelje in nisem hotel pojesti niti koščka piščančka, je zaskrbelo tudi njiju. Žalostno sta me gledala in me spraševala, kaj mi je. Tega še sam nisem vedel.

Slabo sem se počutil še nekaj dni in menda sem celo shujšal. "Vidiš, pa ne bo treba na dieto," se mi je kislo nasmehnila Maja, potem ko me je Mitja postavil s tehtnice. Meni je za to smešno kvadratasto napravo z ekrančkom, po katerem švigajo številke, popolnoma vseeno. Ni pa mi vseeno za moj želodček, ki mi je tako nagajal zadnje dni. Sploh ni hotel, da kaj pojem, pa tako rad imam hrano!

A zdaj je že bolje. In dobra stran tega, da si malo bolan, je to, da vsi tako skrbijo zate. Maja in Mitja me nista nič silila z briketi, kuhala sta mi piščančka, samo da bi kaj pojedel. Pa tudi veliko sta me crkljala, še veliko več kot ponavadi. Nič nista bila huda name, tudi če se mi kdaj ni dalo priti k njima, ko sta me poklicala. Če sem čisto malo zacvilil, sta skočila v zrak in me nosila po rokah, ponavadi pa sta huda in mi rečeta: "Lovro, nehaj, takoj!"

Za vikend smo bili pri vodi, ki se ji reče Nadiža in baje je zdravilna. Meni pa je najbolj všeč, še bolj kot morje, ker ni nič slana. Z Majo in Mitjem je bilo še nekaj prijateljev, enemu je bilo ime Aleš. "Lovro, pridi, trening!" mi je rekel in potem sva šla plavat. Veliko sva plavala. O ja, zelooo veliko. Sploh se ni naveličal igrati z mano in mi metati kamenčke, super je bilo.

A vsega ne moreš imeti. Ko sem po treningu, kot zabavi v vodi reče Aleš, z veseljem pomljaskal čevapčiče in ražnjiče in tako dal vedeti, da me trebušček ne boli več, so z mano spet postali bolj strogi. Nič ne rečem, res sem nagajal, ko nisem hotel priti z vode in sem kar ušel s povodca. Upal sem, da bo dovolj, če potem le žalostno pogledam in zacvilim, in bodo spet vsi prijazni z mano, a ni bilo tako. Mitja je bil hud in je rekel, da me bo privezal, če bom brez dovoljenja tekal po campu in vdiral v druge šotore. Sploh nisem vedel, da se to ne sme?! Pa tako je zabavno pomoliti glavico k sosedom, ki potem presenečeno zijajo v moj gobček. Ja, res sem bil lump! Ampak biti lump je takooo zabavno!

Vseeno sem vesel, da se zdaj že bolje počutim in me trebušček ne boli več. Ker samo še ena stvar je na svetu bolj zabavna od tega, da si lump. HRANA, seveda!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in Mici.

Mici sem vam že parkrat omenil, kajne? To je tista superbabica, h kateri grem tako rad na obisk. "Ne, Lovro, danes ne gremo k njej," mi včasih rečeta Mitja in Maja, ko me peljeta lulat in gremo mimo križišča, kjer se zavije v Micino ulico. Vlečem ju proti njeni hišici, a mi ne uspe vedno. Včasih pa.

Danes, denimo, mi je. Maja je iz službe prinesla rumeno vrtnico. "Veš, rumena je njena najljubša barva," mi je povedala, ko mi je okoli ovratnice navezala rumeno škatlico v obliki srčka. Potem smo skupaj z Mitjom odšli ven. Mislil sem, da gremo na navaden sprehod, a ko smo zavili v mojo najljubšo ulico, mi je postalo jasno, da je srček okoli mojega vratu namenjen moji superbabici! Jupi!

Kot vedno sem razposajeno švignil čez stopnišče, naravnost v dnevno sobo, kjer jo ponavadi najdem. Popoldne sploh, ko je, kot sama pravi, v kinu. "Gledam filme," mi pove in pokaže na televizor. Iz njega prihajajo smešni zvoki, jeziku se menda reče španščina. Še bolj smešna pa je Mici, ker se včasih prav jezi na tisto škatlo, včasih pa ob njej celo zajoka.

Danes pa filmi niso bili pomembni. Ko sem pridrvel v sobo s srčkom okoli vratu, se me je zelo razveselila. Potem smo jo vsi objemali in jo polupčkali. "Vse najboljše. Rada te imam," ji je rekla Maja, jaz pa sem ji brž skočil v naročje. "Pridi, Lovro, greva," se mi je nasmehnila in vedel sem, kaj sledi. Kot vedno sva odšla v kuhinjo, kjer je tretji predal rezerviran samo zame. V njej so posebni piškoti, za katere tudi Mitja pravi, da jih lahko jem, ker na njih ni čokolade. No, včasih, čisto na skrivaj, kadar Mitja ne gleda, dobim tudi takšne z oblivom. Ne vem, zakaj mi jih Mitja ne privošči, pa tako so dobri!

Kmalu so za nama tudi ostali prišli v kuhinjo, kjer so trknili s kozarci in nazdravili na Micin rojstni dan. Najboljše pri rojstnih dneh je to, da se mize takrat kar šibijo od dobrot. Tudi danes so se. In Mici vedno poskrbi tudi zame. Pred časom, ko sem bil pri njej v varstvu, mi je pripravila celo sendvič. Brez heca! "Mama, Lovro ne sme tega," je bila potem huda Maja, Mici pa se ni dala: "Zakaj? Pa vse je pojedel, ne samo poli salamo, tudi kruh in kumarico!" "Joj, mama, tebi res ni pomoči," se je Maja v smehu prijela za glavo.

Kakšna pomoč? Saj je ne rabi! Ker jo imam rad točno takšno, kot je. Moja Mici je najboljša superbabica na svetu!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in prijatelji.

Odkar se je začelo poletje, se na naši terasici veliko dogaja. Maja in Mitja dolge dneve (in večere) še pogosteje izkoristita za druženje s prijatelji. Na začetku, priznam, sem se jih moral kar malo navaditi. Sploh Majine punce ogromno klepetajo in včasih se smejijo na vsa usta, da svoja kosmata ušesa raje odnesem noter, na varno. A tačko na srce, se mi, kadar so na obisku, zelo dobro godi. Punce namreč obožujejo čokolado in kadar so pri nas, je ta vedno pri roki, jaz pa, kakopak, dobim svoj delež. Mitja nas sicer malo postrani gleda, a nič ne de ... Na tako simpatična dekleta se pač ne more jeziti. Ker se to niti ne spodobi. Jaz, kavalir, že vem, kako se moramo fantje obnašati!

Punce so tako sčasoma zelo prirasle k mojemu pasjemu srčku. Vsakič, ko zazvoni na vratih, jih hitim pozdravit in tako se objemamo in lupčkamo že kar na hodniku. Ker jih že tako dobro poznam, jim meni nič tebi nič brž zlezem v naročje in uživam v popolnem crkljanju. Da ne bi bilo krega, se pri vsaki zadržim nekaj časa, a se kdaj pa kdaj še vseeno zgodi, da se borijo za mojo pozornost. Je sploh lahko še kaj lepšega?

Včeraj pa je bilo še posebej zabavno, saj sem cel ljubi dan preživel v njihovi družbi! Začelo se je že navsezgodaj. Kot vsako jutro, sem malo čez šest prišel k Maji in Mitju v posteljo, da bi pri nima oddremal še kitico ali dve. A me kar nista spustila pod kovter. "Lovro, brezveze stokaš in siliš k nama, ker moramo vstati," se mi je nasmehnila Maja, medtem ko je Mitja že pristavil za kavo. Ni mi bilo jasno, zakaj sta tako dobre volje, čeprav je bilo videti, kot da se jima nekam mudi, po možnosti celo v službo. 

A nista šla tja! Čez kakšne pol urice sta nas pred blokom že čakala Lidija in Beno. Kar dolgo smo se vozili, potem pa smo se nekje ustavili, v kraju, ki ga nisem poznal. Tam so se nam pridružili še ostali. Vsi so imeli s seboj nahrbtnike, s katerih je mamljivo dišalo po razno raznih dobrotah. Zlezli smo iz avtomobilov in se po ožji in strmi cesti peš odpravili naprej. Fantje so hodili malce hitreje od punc in jaz seveda nisem hotel zaostajati. Tako sem z Mitjo, Benom in Alešem držal zelo dober tempo in že po dobri uri hoje smo prišli iz gozda, kjer se nam je odprl čudovit razgled na veliki travnik, ki se mu reče Ratitovec. Kmalu so za nami prisopihala tudi dekleta. Potem pa se je začela prava žurka! Maja, Mitja in njuni prijatelji so iz svojih nahrbtnikov privlekli vse mogoče prigrizke, sonce je sijalo in vsi smo bili odlično razpoloženi.

No, vmes sem naredil tudi traparijo. Vsaj tako so mi rekli, ko sem se povaljal v svežem kravjaku. Meni se to sicer ni zdelo nič takega, ostalim pa to ni bilo posebej všeč. Vihali so nosove in mi rekli, da smrdim, Mitja in Aleš pa sta me odvlekla do nekega potočka, kjer sta me spirala z ledeno vodo. Brrrr, kako je bila mrzla! Če bi to vedel, se ne bi povaljal v tisti rjavi kopeli. Ne vem sicer, kaj je narobe z njo. Saj ljudje tudi hodijo v džakuzije, ampak njihovi džakuziji jim očitno ne smrdijo, moji pa jim niso čisto nič všeč.

Za popoln zaključek dneva smo se na poti domov ustavili še pri Petri in si pripravili piknik. Fantje so spekli piščančje rulade, punce pa poskrbele za pečeni krompirček in solato. Njam, njam! Odlično kosilo je bilo! Ampak veste, kaj je bilo celo bolj odlično od tega? Da sem pri Petri spoznal tudi novo pasjo prijateljico! Ime ji je Geja, zelo velika je, njeni pasmi se reče pirenejski planinski pes. Prava bela medvedka je, tako ogromna in tako prijazna! Čeprav je petkrat večja od mene, se je nisem čisto nič bal. Najprej sva se igrala in skakala po travniku, potem pa sva se zleknila v senčko in skupaj malo zadrnjohala.

Prijatelji - pasji in človeški - so nekaj najboljšega na svetu. Brez njih bi mi bilo grozno dolgčas. Zelo jih imam rad!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in akvarij.

Že dolgo se vam nisem oglasil, kajne? Predolgo. Vmes se je zgodilo marsikaj razburljivega, med drugim je bil v reviji Kužek objavljen moj prvi dnevnik (odslej se beremo v vsaki številki, na strani 6). Vesel sem vseh pozitivnih odzivov, jutri pa, če imate čas, pridite na travnik pred ljubljansko veterinarsko šolo, kjer sem bom z ostalimi kužki, mucki in drugimi hišnimi ljubljenčki družil tudi jaz.

No, v času mojega "blogerskega molka" pa sem ušpičil tudi kakšno neumnost. Zaradi ene sem se znašel celo v časopisu. Pa ne v mojem Kužku, ampak v Majini kolumni v Slovenskih novicah. Huda je bila name, ker sem zadnjič, ko smo šli na sprehod okoli Gradiškega jezera, ušel v vodo. V njej je polno rib in drugih živali, ki se meni zdijo zelo prisrčne. Maji pa očitno niso všeč. Mislim, da ji smrdijo. Vsaj tako je rekla. Da smrdim kot kakšen pujs. Ampak jaz ne vem, kako smrdijo pujsi. Niti ribe. Jaz nimam nikakršnih zamer ne do enih ne do drugih.

Maji je bilo nerodno, ker smo se do Gradiškega jezera pripeljali z Lidijinim avtom. Lidija je Majina dobra prijateljica in zelo prijazna punca, ki jo imam zelo rad. Lidija ni bila huda, samo smejala se mi je, Maja pa me je res grdo gledala. Da moram biti čisto pri miru, mi je rekla. Ker je tako gubala čelo, se nisem upal niti premakniti. Celo pot do doma sem čisto pridno sedel ob njenih nogah, čeprav se sicer veliko raje vozim na sedežu. Pa je kljub temu še kar tarnala, da se počuti, kot da je v akvariju. Tega nisem razumel.

Ko sva prišla domov, me je Maja takoj postavila v banjo. Še piti nisem smel prej. Dolgo me je šamponirala, veliko dlje kot ponavadi. Pa tudi več šampona sva porabila. Ni mi jasno, zakaj. Šampon diši po kokosu, voda pa po ribicah. Pomembno je, da diši. Saj ni pomembno po čem. Ali pač?

Šele, ko me je ovila v brisačo, se je končno pomirila. "Pujsi so inteligentne živali," mi je razlagala. Nimam pojma, zakaj. Saj pravim, da nimam nič proti pujsom!

Zdaj sva spet prijatelja. Še več: Maja pravi, da bomo šli kmalu na morje. In da morje ne smrdi tako kot Gradiško jezero. Ne vem, kako to, saj je v morju še več ribic. Ah, saj ni pomembno. Pomembno je, da se bom lahko kopal. Komaj čakam!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in Hanna.

Včeraj sem imel obisk. Prišla je Hanna, to je Mitjeva nečakinja. Ne vem, kako to, da je s seboj prinesla šolsko torbico, očitno so ji pozabili povedati, da je sobota in da ob sobotah ni šole. Z Majo sta se potem vseeno malo učili. Hanna je Maji pokazala, kako dobro že pozna male pisane črke. Hanna zelo lepo piše, celo lepše kot Maja. Ona, če se ji mudi, prav kraca, da včasih ne zna prebrati niti sama za sabo.

Ko sta zaprli zvezke in učbenike za slovenščino, sta se odločili, da bosta šli kuhat kosilo. Takoj sem našpičil svoja kosmata ušesa. Slišal sem ju, kako se pogovarjata o piščančjih zrezkih. Njam, njam. V omako sta stopili nekaj sirčkov. Njam, njam. Hanna je zelo prijazna punčka, zato sem si pri kosilu od nje veliko obetal. A kaj, ko sta ji Maja in Mitja vseskozi govorila, da jaz zrezkov v omaki ne smem, ker so začinjeni in preslani. In da imam v svoji posodi brikete. Dajta, no! To je že stara zgodba! Se ne moreta spomniti česa novega?!

Po kosilu smo se vsi štirje preselili na teraso. Jedli smo sadje, Hanna in Maja pa sta se zraven igrali smešno igro, ki se ji reče matematika. Težke in zapletene račune sta si postavljali, da jih jaz nisem popolnoma nič razumel. In potem sta v glavi in po papirju premetavali številke in včasih, ko sta prišli do kakšne prav posebne, jima je Mitja veselo zaploskal. Tem še prav posebnim številkam sta rekli rezultat. Hecno. Zame rezultat niso številke, zame je rezultat samo in edino - hrana. Recimo, ko od Hanne na skrivaj dobim malo zrezka v omaki. Zakaj pa takrat nihče ne ploska?!

Najbolj smešna stvar pa se je zgodila čisto na koncu Hanninega obiska. Šli smo na otroško igrišče. Vsi štirje, tudi Maja in Mitja, čeprav - več kot očitno - nista več otroka. Kljub temu sta tudi onadva splezala na gugalnico. Mitja je bil na eni strani, Maja in Hanna pa na drugi. Ko je šla ena stran v zrak, je šla druga na tla in obratno. Tako so se gugali kar nekaj časa. "Dovolj imam," je nato rekla Maja in Hanna je elegantno splezala z gugalnice, da sta bila na njej samo še Mitja in Maja. Mitja je hotel Maji še malo ponagajati, zato jo ni takoj spustil na tla. A ona je vztrajala, da hoče dol - takoj. Začela se je prav nevarno pozibavati ... Nato pa čof! Kot je dolga in široka se je zvrnila z gugalnice! Najprej sem se ustrašil, da ni kaj narobe, nato pa smo se vsi začeli krohotati.

Majo zdaj malo boli roka, a hujšega ni. Mitja ji je zvečer dal fižol iz zmrzovalnika, da si ga je dala na zapestje. Ves čas sem sedel pri njej, ker me je zanimalo, kdaj bomo jedli, pa iz tega ni bilo nič! Ljudje so hecni. Moja Maja še posebej, ker je zelo štorasta. To priznava tudi sama. Ampak jo imam vseeno rad.

Tudi Hanno imam zelo rad. Ko je na obisku, je vedno zelo zabavno. Komaj čakam, da spet pride!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in poslovni sestanek.

Danes je poseben dan. No, začel se ni nič drugače kot ponavadi. Maja je spet prepozno vstala, tako da se ji je zjutraj blazno mudilo v službo in ni imela časa niti za kavo, kaj šele za sprehod z nama z Mitjem. Tako sva šla sama in to večji krog kot ponavadi. A s tem se je pravzaprav šele začelo.

Ko sva prišla domov, me je Mitja postavil v banjo. Sredi dneva, lepo vas prosim! Takrat me je prvič resno zaskrbelo, kaj za pasjega vraga se dogaja. Da bi bilo vse skupaj še bolj čudno, me je, ko sem bil skopan, začel - fenati! Ja, fenati! Vmes mi je razlagal, da piha vame s to smešno Majino napravo, ker nimava časa, da bi me posušil veter, saj da morava v Ljubljej ali Ljubljalj ... No, v neko veliko mesto vglavnem.

Z rutico okoli vratu (dobim jo samo za posebne priložnosti) sva se odpeljala od doma. Kar nekaj časa sva se vozila, da sva prišla do nekega čudnega prostora, ki je bil poln avtomobilov. Tam naju je pričakala Maja. "Si pripravljen na sestanek?" se mi je nasmehnila, nato pa smo vsi trije odkorakali do lokalčka in se usedli za mizo še k trem drugim ljudem, ki sem jih videl prvič. "To je pa najin Lovro," sta me tem ljudem predstavila Mitja in Maja. Vsi so me pobožali. "Tako, zdaj poznaš glavni del uredništva revije Kužek," je reklo prijazno dekle, ki ji je prav tako ime Maja.

"Kužek? Revija Kužek? Ta najbolj šponska revija za kužke v Sloveniji?!" mi je srček začel hitreje biti. Saj ne more biti res! Zakaj vendar so želeli spoznati prav mene, sem se spraševal. Pa sem hitro izvedel! Revija Kužek bi rada, da za njih pišem kolumno. Podobno kot jo Maja piše za svojo službo! Oh, pa saj to je krasno!

Dogovorili smo se tako rekoč že vse. Na voljo bom imel celo stran, kjer bom pisal o svojih dogodivščinah. Tudi okoli fotografij smo se pomenili in določili temo za prvi dnevnik, ki bo izšel že v naslednji reviji, to je v prvem tednu maja. Tako sem nestrpen, komaj že čakam!

Kot se za prave biznismene spodobi, smo z Majo in Mitjem, ko smo prišli domov, nazdravili na uspešen sestanek. Maja in Mitja sta trknila s kozarcema, jaz pa sem za nagrado dobil palčko za zobke. In to ne eno, ampak kar dve!

Ja, danes je res poseben dan. Danes je naravnost čudovit dan!
 

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in pomlad.

Prišla je pomlad. Vem, ker me je Mitja pred nekaj dnevi peljal k frizerju. "Pri Fifiju ti bodo skrajšali dlake med krempeljčki, da ti ne bo več tako drselo," mi je razložil, ko sva se odpravljala od doma. Bilo je prav fino, Fifi je zelo prijazen, čeprav mi ni čisto jasno, zakaj je tako ... No, tako punčkast. Nežne roke ima in dolge lase, pa visok glas, podobnega kot Maja, in nikakor ne brunda, tako kot, recimo, Mitja, ko gre pod tuš. Prisegel bi, da je Fifi punčka, ampak zakaj ima potem tako čudno ime?

Kakor koli ... Moja nova frizura mi je zelo všeč. Res mi manj drsi, sem preveril danes, ko smo hodili s Primoža. To je še en človeški misterij, ki ga nikakor ne razumem. "Gremo na Primoža rito migat," mi velikokrat rečeta Maja in Mitja. In potem se čudno oblečeta, sploh Maja, ki v oprijetih in lesketajočih se hlačah izgleda, kot da bo vsak čas odletela na Luno. Nato gremo na sprehod, pa ne peš, ampak z avtom! Kakšnih deset minut se vozimo, potem le začnemo hoditi. In potem hodimo in sopihamo in še malo hodimo in še malo sopihamo, vse dokler ne pridemo iz gozda in se ustavimo na nekem travniku. Baje se tistemu travniku reče Primož. A ni smešno? Ljudje dajejo imena celo travnikom!

Mi je pa ta Primož vseeno všeč, čeprav je samo travnik. Maja in Mitja tam nikoli nista čudne volje, tako kot sta včasih doma. Danes dopoldan, recimo, sta gledala televizijo in zraven glasno navijala. Najbrž ni šlo vse po načrtih, ker sta bila na koncu malo žalostna. Vsi trije smo se zakopali pod odejo in bili smo brez energije. Zato sem bil kar vesel, ko sem slišal tiste znane besede - da gremo rito migat! Hitro smo se razvedrili. Travnik Primož me ni pustil na cedilu. Dobre volje ima za izvoz. Pa še eno dobro lastnost ima - v tem času postane zelen in mehak, kot kakšna preproga.

Rad imam Primoža, rad imam pomlad!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in nedeljska jutra.

Rad imam nedeljska jutra. Takrat imata Maja in Mitja več časa za crkljanje v postelji. Ostale dni večinoma hitita in zjutraj nista posebej dobre volje. "Moram v službo," mi potem razloži Maja, me poljubi na smrček in odide. Včasih se zgodi, da se vrne že po kakšne pol minute, ker pozabi vzeti kjuče od avta ali sončna očala ali kaj tretjega. Ampak potem vseeno gre. V tisto zloglasno službo.

Kaj je to služba, še nisem ugotovil in v resnici sem okoli tega kar malo zmeden. Čeprav se jima velikokrat ne da vstati in komaj zlezeta iz postelje, vseeno gresta tja in potem ju ni po več ur, včasih celo do večera!

Mi, kužki, teh težav nimamo. Gremo samo tja, kamor hočemo iti. No, včasih se mi kam tudi ne da, recimo iti lulat pred spanjem. Ampak to potem opravim hitro, ne pa da porabim celo večnost. Ah ti, ljudje! Kdo bi jih razumel?

No, rad jih imam pa vseeno. Crkljanje z njimi je drugačno kot z igračami. Te se ne premikajo, ne dajo mi poljuba na smrček in tudi pogovarjajo se ne z mano. Res pa je, da tudi pihajo ne vame. Če mi Mitja hoče nagajati, mi pihne v ušesa in to me blazno živcira, ker me žgečka.

A danes ni nič pihal vame, ker je še spal. Kot vsako jutro, sem se priplazil k njegovi glavi in potem sva skupaj še malo drnjohala. Zbudil sem se šele, ko se je nekaj zabliskalo. Zaspano sem dvignil veko, pa mi v bistvu ne bi bilo treba, ker sem že vedel, kaj je. "Joj, tako sta luštna," je zacvilila Maja, se mi veselo nasmihala, v roki pa je spet imela tisto nadležno napravo. Pravokotnik z majhnim krogcem v zgornjem desnem kotu, s katerega se tako rado blešči. Ljudje temu rečejo telefon ali fotoaparat ali nekaj podobnega.

Ah ti, ljudje! Kdo bi jih razumel?

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in kost.

Včeraj smo imeli odlično kosilo. No, jaz sem dobil brikete, ampak teh se nisem hotel dotakniti, dokler Maja ni na mizo prinesla tiste stvari iz pečice, ki je več kot eno uro mamljivo dražila moj smrček. Vedno se kakšno minuto pred kosilom usedem na Mitjev prostor (on je v tem času ponavadi na kavču in gleda TV), da tako prvi izvem, kaj bomo danes jedli. Mogoče tega ne bi smel priznati na glas, saj me Maja in Mitja non-stop prepričujeta, da ta hrana ni zame. Japajade! Živimo v istem gospodinjstvu, ne vem, zakaj bi morali hrano torej deliti na mojo in njuno. Saj bi jima tudi jaz odstopil kakšen briket, če bi ga hotela, pa ga pač nočeta. Sama sta si kriva!

Skratka: včeraj so iz pečice pridišali - kotleti! Aleluja! To imamo malokrat na meniju, večkrat je piščanec, najhuje pa je takrat, ko je na jedilniku mineštra. Vseeno pozobam kakšen korenček iz juhe, predvsem zato, da Maja ne bi mislila, da je slabo skuhala. Mislim namreč, da se kuharici ni pametno zameriti. No, veliko bolj kot zelenjavo obožujem kotlete, saj imajo kosti. Mmmm, kosti! Že ko samo pomislim na njih, se mi cedijo sline.

Toliko časa sem jokal ob mizi, da sem si že med kosilom prisvojil to pasjo slaščico. Veselo sem šel glodat v dnevno sobo. Pojedli smo skoraj istočasno, ko sem se vrnil v kuhinjo, sta Maja in Mitja namreč ravno pospravljala krožnike. A, glej ga zlomka, enega sta pustila na mizi. "Kosti mu spravi za drugič," sem slišal, kako je Maja Mitju naročila, kaj naj stori s tremi preostalimi poslasticami na mizi. Pazljivo sem spremljal, kaj se bo zgodilo s krožnikom, pa je ostal tam. Pustila sta mi ga na dosegu roke! No, na dosegu tačke. Trikrat hura za vaju, M & M!

Potem sta se nekaj pogovarjala na kavču, jaz pa sem brž smuknil v kuhinjo, pograbil kost in se odtihotapil proti svoji hiški. Tako rečem tunelu pod posteljo, kjer spita Maja in Mitja (jaz imam sicer svojo posteljo, ampak je večinoma ne uporabljam, ker raje spim pri njima ali pa v hiški). Prav počasi in potiho sem se plazil proti svojemu domovanju pod posteljo. Moj pasji srček je tiktakal kot za stavo, skrbno sem opazoval vsak njun gib, da me le ne bi opazila s kostjo v gobčku. Še nekaj korakov, samo še nekaj korakov ... Tristo kosmatih! Videla sta me! Kaj naj zdaj?! "Nimam več kaj izgubiti!" sem si mislil in stekel na varno.
 

Maja in Mitja sta se mi k sreči samo smejala, ostali dve kosti pa seveda brž pospravila z mize. A nič za to! Eno sem dobil, eno pa sem si prisvojil popolnoma sam. In zato je bila še toliko slajša. Mljask, mljask!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!