The Lovro in nedeljska jutra.

Rad imam nedeljska jutra. Takrat imata Maja in Mitja več časa za crkljanje v postelji. Ostale dni večinoma hitita in zjutraj nista posebej dobre volje. "Moram v službo," mi potem razloži Maja, me poljubi na smrček in odide. Včasih se zgodi, da se vrne že po kakšne pol minute, ker pozabi vzeti kjuče od avta ali sončna očala ali kaj tretjega. Ampak potem vseeno gre. V tisto zloglasno službo.

Kaj je to služba, še nisem ugotovil in v resnici sem okoli tega kar malo zmeden. Čeprav se jima velikokrat ne da vstati in komaj zlezeta iz postelje, vseeno gresta tja in potem ju ni po več ur, včasih celo do večera!

Mi, kužki, teh težav nimamo. Gremo samo tja, kamor hočemo iti. No, včasih se mi kam tudi ne da, recimo iti lulat pred spanjem. Ampak to potem opravim hitro, ne pa da porabim celo večnost. Ah ti, ljudje! Kdo bi jih razumel?

No, rad jih imam pa vseeno. Crkljanje z njimi je drugačno kot z igračami. Te se ne premikajo, ne dajo mi poljuba na smrček in tudi pogovarjajo se ne z mano. Res pa je, da tudi pihajo ne vame. Če mi Mitja hoče nagajati, mi pihne v ušesa in to me blazno živcira, ker me žgečka.

A danes ni nič pihal vame, ker je še spal. Kot vsako jutro, sem se priplazil k njegovi glavi in potem sva skupaj še malo drnjohala. Zbudil sem se šele, ko se je nekaj zabliskalo. Zaspano sem dvignil veko, pa mi v bistvu ne bi bilo treba, ker sem že vedel, kaj je. "Joj, tako sta luštna," je zacvilila Maja, se mi veselo nasmihala, v roki pa je spet imela tisto nadležno napravo. Pravokotnik z majhnim krogcem v zgornjem desnem kotu, s katerega se tako rado blešči. Ljudje temu rečejo telefon ali fotoaparat ali nekaj podobnega.

Ah ti, ljudje! Kdo bi jih razumel?

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!