Včeraj smo imeli odlično kosilo. No, jaz sem dobil brikete, ampak teh
se nisem hotel dotakniti, dokler Maja ni na mizo prinesla tiste stvari
iz pečice, ki je več kot eno uro mamljivo dražila moj smrček. Vedno se
kakšno minuto pred kosilom usedem na Mitjev prostor (on je v tem času
ponavadi na kavču in gleda TV), da tako prvi izvem, kaj bomo danes
jedli. Mogoče tega ne bi smel priznati na glas, saj me Maja in Mitja
non-stop prepričujeta, da ta hrana ni zame. Japajade! Živimo v istem
gospodinjstvu, ne vem, zakaj bi morali hrano torej deliti na mojo in
njuno. Saj bi jima tudi jaz odstopil kakšen briket, če bi ga hotela, pa
ga pač nočeta. Sama sta si kriva!
Skratka: včeraj so iz pečice pridišali - kotleti! Aleluja! To imamo malokrat na meniju, večkrat je piščanec, najhuje pa je takrat, ko je na jedilniku mineštra. Vseeno pozobam kakšen korenček iz juhe, predvsem zato, da Maja ne bi mislila, da je slabo skuhala. Mislim namreč, da se kuharici ni pametno zameriti. No, veliko bolj kot zelenjavo obožujem kotlete, saj imajo kosti. Mmmm, kosti! Že ko samo pomislim na njih, se mi cedijo sline.
Toliko časa sem jokal ob mizi, da sem si že med kosilom prisvojil to pasjo slaščico. Veselo sem šel glodat v dnevno sobo. Pojedli smo skoraj istočasno, ko sem se vrnil v kuhinjo, sta Maja in Mitja namreč ravno pospravljala krožnike. A, glej ga zlomka, enega sta pustila na mizi. "Kosti mu spravi za drugič," sem slišal, kako je Maja Mitju naročila, kaj naj stori s tremi preostalimi poslasticami na mizi. Pazljivo sem spremljal, kaj se bo zgodilo s krožnikom, pa je ostal tam. Pustila sta mi ga na dosegu roke! No, na dosegu tačke. Trikrat hura za vaju, M & M!
Potem sta se nekaj pogovarjala na kavču, jaz pa sem brž smuknil v kuhinjo, pograbil kost in se odtihotapil proti svoji hiški. Tako rečem tunelu pod posteljo, kjer spita Maja in Mitja (jaz imam sicer svojo posteljo, ampak je večinoma ne uporabljam, ker raje spim pri njima ali pa v hiški). Prav počasi in potiho sem se plazil proti svojemu domovanju pod posteljo. Moj pasji srček je tiktakal kot za stavo, skrbno sem opazoval vsak njun gib, da me le ne bi opazila s kostjo v gobčku. Še nekaj korakov, samo še nekaj korakov ... Tristo kosmatih! Videla sta me! Kaj naj zdaj?! "Nimam več kaj izgubiti!" sem si mislil in stekel na varno.
Skratka: včeraj so iz pečice pridišali - kotleti! Aleluja! To imamo malokrat na meniju, večkrat je piščanec, najhuje pa je takrat, ko je na jedilniku mineštra. Vseeno pozobam kakšen korenček iz juhe, predvsem zato, da Maja ne bi mislila, da je slabo skuhala. Mislim namreč, da se kuharici ni pametno zameriti. No, veliko bolj kot zelenjavo obožujem kotlete, saj imajo kosti. Mmmm, kosti! Že ko samo pomislim na njih, se mi cedijo sline.
Toliko časa sem jokal ob mizi, da sem si že med kosilom prisvojil to pasjo slaščico. Veselo sem šel glodat v dnevno sobo. Pojedli smo skoraj istočasno, ko sem se vrnil v kuhinjo, sta Maja in Mitja namreč ravno pospravljala krožnike. A, glej ga zlomka, enega sta pustila na mizi. "Kosti mu spravi za drugič," sem slišal, kako je Maja Mitju naročila, kaj naj stori s tremi preostalimi poslasticami na mizi. Pazljivo sem spremljal, kaj se bo zgodilo s krožnikom, pa je ostal tam. Pustila sta mi ga na dosegu roke! No, na dosegu tačke. Trikrat hura za vaju, M & M!
Potem sta se nekaj pogovarjala na kavču, jaz pa sem brž smuknil v kuhinjo, pograbil kost in se odtihotapil proti svoji hiški. Tako rečem tunelu pod posteljo, kjer spita Maja in Mitja (jaz imam sicer svojo posteljo, ampak je večinoma ne uporabljam, ker raje spim pri njima ali pa v hiški). Prav počasi in potiho sem se plazil proti svojemu domovanju pod posteljo. Moj pasji srček je tiktakal kot za stavo, skrbno sem opazoval vsak njun gib, da me le ne bi opazila s kostjo v gobčku. Še nekaj korakov, samo še nekaj korakov ... Tristo kosmatih! Videla sta me! Kaj naj zdaj?! "Nimam več kaj izgubiti!" sem si mislil in stekel na varno.
Maja in Mitja sta se mi k sreči samo smejala, ostali dve kosti pa seveda brž pospravila z mize. A nič za to! Eno sem dobil, eno pa sem si prisvojil popolnoma sam. In zato je bila še toliko slajša. Mljask, mljask!
Ni komentarjev:
Objavite komentar