The Lovro in pomlad.

Prišla je pomlad. Vem, ker me je Mitja pred nekaj dnevi peljal k frizerju. "Pri Fifiju ti bodo skrajšali dlake med krempeljčki, da ti ne bo več tako drselo," mi je razložil, ko sva se odpravljala od doma. Bilo je prav fino, Fifi je zelo prijazen, čeprav mi ni čisto jasno, zakaj je tako ... No, tako punčkast. Nežne roke ima in dolge lase, pa visok glas, podobnega kot Maja, in nikakor ne brunda, tako kot, recimo, Mitja, ko gre pod tuš. Prisegel bi, da je Fifi punčka, ampak zakaj ima potem tako čudno ime?

Kakor koli ... Moja nova frizura mi je zelo všeč. Res mi manj drsi, sem preveril danes, ko smo hodili s Primoža. To je še en človeški misterij, ki ga nikakor ne razumem. "Gremo na Primoža rito migat," mi velikokrat rečeta Maja in Mitja. In potem se čudno oblečeta, sploh Maja, ki v oprijetih in lesketajočih se hlačah izgleda, kot da bo vsak čas odletela na Luno. Nato gremo na sprehod, pa ne peš, ampak z avtom! Kakšnih deset minut se vozimo, potem le začnemo hoditi. In potem hodimo in sopihamo in še malo hodimo in še malo sopihamo, vse dokler ne pridemo iz gozda in se ustavimo na nekem travniku. Baje se tistemu travniku reče Primož. A ni smešno? Ljudje dajejo imena celo travnikom!

Mi je pa ta Primož vseeno všeč, čeprav je samo travnik. Maja in Mitja tam nikoli nista čudne volje, tako kot sta včasih doma. Danes dopoldan, recimo, sta gledala televizijo in zraven glasno navijala. Najbrž ni šlo vse po načrtih, ker sta bila na koncu malo žalostna. Vsi trije smo se zakopali pod odejo in bili smo brez energije. Zato sem bil kar vesel, ko sem slišal tiste znane besede - da gremo rito migat! Hitro smo se razvedrili. Travnik Primož me ni pustil na cedilu. Dobre volje ima za izvoz. Pa še eno dobro lastnost ima - v tem času postane zelen in mehak, kot kakšna preproga.

Rad imam Primoža, rad imam pomlad!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in nedeljska jutra.

Rad imam nedeljska jutra. Takrat imata Maja in Mitja več časa za crkljanje v postelji. Ostale dni večinoma hitita in zjutraj nista posebej dobre volje. "Moram v službo," mi potem razloži Maja, me poljubi na smrček in odide. Včasih se zgodi, da se vrne že po kakšne pol minute, ker pozabi vzeti kjuče od avta ali sončna očala ali kaj tretjega. Ampak potem vseeno gre. V tisto zloglasno službo.

Kaj je to služba, še nisem ugotovil in v resnici sem okoli tega kar malo zmeden. Čeprav se jima velikokrat ne da vstati in komaj zlezeta iz postelje, vseeno gresta tja in potem ju ni po več ur, včasih celo do večera!

Mi, kužki, teh težav nimamo. Gremo samo tja, kamor hočemo iti. No, včasih se mi kam tudi ne da, recimo iti lulat pred spanjem. Ampak to potem opravim hitro, ne pa da porabim celo večnost. Ah ti, ljudje! Kdo bi jih razumel?

No, rad jih imam pa vseeno. Crkljanje z njimi je drugačno kot z igračami. Te se ne premikajo, ne dajo mi poljuba na smrček in tudi pogovarjajo se ne z mano. Res pa je, da tudi pihajo ne vame. Če mi Mitja hoče nagajati, mi pihne v ušesa in to me blazno živcira, ker me žgečka.

A danes ni nič pihal vame, ker je še spal. Kot vsako jutro, sem se priplazil k njegovi glavi in potem sva skupaj še malo drnjohala. Zbudil sem se šele, ko se je nekaj zabliskalo. Zaspano sem dvignil veko, pa mi v bistvu ne bi bilo treba, ker sem že vedel, kaj je. "Joj, tako sta luštna," je zacvilila Maja, se mi veselo nasmihala, v roki pa je spet imela tisto nadležno napravo. Pravokotnik z majhnim krogcem v zgornjem desnem kotu, s katerega se tako rado blešči. Ljudje temu rečejo telefon ali fotoaparat ali nekaj podobnega.

Ah ti, ljudje! Kdo bi jih razumel?

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!

The Lovro in kost.

Včeraj smo imeli odlično kosilo. No, jaz sem dobil brikete, ampak teh se nisem hotel dotakniti, dokler Maja ni na mizo prinesla tiste stvari iz pečice, ki je več kot eno uro mamljivo dražila moj smrček. Vedno se kakšno minuto pred kosilom usedem na Mitjev prostor (on je v tem času ponavadi na kavču in gleda TV), da tako prvi izvem, kaj bomo danes jedli. Mogoče tega ne bi smel priznati na glas, saj me Maja in Mitja non-stop prepričujeta, da ta hrana ni zame. Japajade! Živimo v istem gospodinjstvu, ne vem, zakaj bi morali hrano torej deliti na mojo in njuno. Saj bi jima tudi jaz odstopil kakšen briket, če bi ga hotela, pa ga pač nočeta. Sama sta si kriva!

Skratka: včeraj so iz pečice pridišali - kotleti! Aleluja! To imamo malokrat na meniju, večkrat je piščanec, najhuje pa je takrat, ko je na jedilniku mineštra. Vseeno pozobam kakšen korenček iz juhe, predvsem zato, da Maja ne bi mislila, da je slabo skuhala. Mislim namreč, da se kuharici ni pametno zameriti. No, veliko bolj kot zelenjavo obožujem kotlete, saj imajo kosti. Mmmm, kosti! Že ko samo pomislim na njih, se mi cedijo sline.

Toliko časa sem jokal ob mizi, da sem si že med kosilom prisvojil to pasjo slaščico. Veselo sem šel glodat v dnevno sobo. Pojedli smo skoraj istočasno, ko sem se vrnil v kuhinjo, sta Maja in Mitja namreč ravno pospravljala krožnike. A, glej ga zlomka, enega sta pustila na mizi. "Kosti mu spravi za drugič," sem slišal, kako je Maja Mitju naročila, kaj naj stori s tremi preostalimi poslasticami na mizi. Pazljivo sem spremljal, kaj se bo zgodilo s krožnikom, pa je ostal tam. Pustila sta mi ga na dosegu roke! No, na dosegu tačke. Trikrat hura za vaju, M & M!

Potem sta se nekaj pogovarjala na kavču, jaz pa sem brž smuknil v kuhinjo, pograbil kost in se odtihotapil proti svoji hiški. Tako rečem tunelu pod posteljo, kjer spita Maja in Mitja (jaz imam sicer svojo posteljo, ampak je večinoma ne uporabljam, ker raje spim pri njima ali pa v hiški). Prav počasi in potiho sem se plazil proti svojemu domovanju pod posteljo. Moj pasji srček je tiktakal kot za stavo, skrbno sem opazoval vsak njun gib, da me le ne bi opazila s kostjo v gobčku. Še nekaj korakov, samo še nekaj korakov ... Tristo kosmatih! Videla sta me! Kaj naj zdaj?! "Nimam več kaj izgubiti!" sem si mislil in stekel na varno.
 

Maja in Mitja sta se mi k sreči samo smejala, ostali dve kosti pa seveda brž pospravila z mize. A nič za to! Eno sem dobil, eno pa sem si prisvojil popolnoma sam. In zato je bila še toliko slajša. Mljask, mljask!

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!