Bilo je čisto navadno jutro, z Mitjem
in Majo smo se crkljali v postelji. Potem sta si, kot vedno, skuhala
kavo in ob tem preletela novice na spletu. Tem največkrat ne
namenjata posebne pozornosti, vsaj ne veliko časa, danes pa se jima
je ob pogledu na telefon zmračil obraz. Začela sta čudno zmigovati
z glavama, njune oči so postale žalostne, v njunem glasu sem zaznal
strah.
Pozneje sem izvedel, da sta taka, ker
se je nekje na svetu zgodilo nekaj strašnega. V Parizu je umrlo
ogromno ljudi. Da so bili ubiti v terorističnih napadih, je poročal
glas iz radia in televizije. Ne vem, kaj točno to pomeni, vem pa, da
to delajo ljudje drug drugemu. In to me pri vsem skupaj najbolj bega.
Zakaj, za vraga, so ljudje takšni? Zakaj hočejo škoditi drug
drugemu? Zakaj se pobijajo med seboj? In to kar tako, za prazen nič.
Umrli so nedolžni, nič krivi. Zakaj torej pobijanje? Ker je to
nekomu v užitek? To je v mojem pasjem svetu popoln nesmisel!
Včeraj sem spal pri babi in dediju,
ker sta bila Maja in Mitja na koncertu v Ljubljani. Potem sem
razmišljal, kako bi mi bilo, če jih ne bi bilo domov. Nikoli več.
In koliko kužkov v Franciji je v včerajšnji noči ostalo brez
svojih lastnikov?
Ljudje, jaz vas ne razumem. Kužki se
ne pobijamo med sabo za prazen nič. Kužki hočemo le, da nas imate
radi. In da nam dovolite, da imamo mi radi vas. Zakaj ste vi tako
drugačni?
Ni komentarjev:
Objavite komentar