No, v času mojega "blogerskega molka" pa sem ušpičil tudi kakšno neumnost. Zaradi ene sem se znašel celo v časopisu. Pa ne v mojem Kužku, ampak v Majini kolumni v Slovenskih novicah. Huda je bila name, ker sem zadnjič, ko smo šli na sprehod okoli Gradiškega jezera, ušel v vodo. V njej je polno rib in drugih živali, ki se meni zdijo zelo prisrčne. Maji pa očitno niso všeč. Mislim, da ji smrdijo. Vsaj tako je rekla. Da smrdim kot kakšen pujs. Ampak jaz ne vem, kako smrdijo pujsi. Niti ribe. Jaz nimam nikakršnih zamer ne do enih ne do drugih.
Maji je bilo nerodno, ker smo se do Gradiškega jezera pripeljali z Lidijinim avtom. Lidija je Majina dobra prijateljica in zelo prijazna punca, ki jo imam zelo rad. Lidija ni bila huda, samo smejala se mi je, Maja pa me je res grdo gledala. Da moram biti čisto pri miru, mi je rekla. Ker je tako gubala čelo, se nisem upal niti premakniti. Celo pot do doma sem čisto pridno sedel ob njenih nogah, čeprav se sicer veliko raje vozim na sedežu. Pa je kljub temu še kar tarnala, da se počuti, kot da je v akvariju. Tega nisem razumel.
Ko sva prišla domov, me je Maja takoj postavila v banjo. Še piti nisem smel prej. Dolgo me je šamponirala, veliko dlje kot ponavadi. Pa tudi več šampona sva porabila. Ni mi jasno, zakaj. Šampon diši po kokosu, voda pa po ribicah. Pomembno je, da diši. Saj ni pomembno po čem. Ali pač?
Šele, ko me je ovila v brisačo, se je končno pomirila. "Pujsi so inteligentne živali," mi je razlagala. Nimam pojma, zakaj. Saj pravim, da nimam nič proti pujsom!
Zdaj sva spet prijatelja. Še več: Maja pravi, da bomo šli kmalu na morje. In da morje ne smrdi tako kot Gradiško jezero. Ne vem, kako to, saj je v morju še več ribic. Ah, saj ni pomembno. Pomembno je, da se bom lahko kopal. Komaj čakam!
