Zjutraj sem mojo Majo gledal s še posebej velikimi očmi. Taaakooo velikimi, da se je odločila, da me ne pusti doma, ampak grem lahko z njo v službo. "Če boš priden," je rekla. Seveda bom priden, sem si mislil, vedno sem.
In sva šla. Na Slovenske novice, torej. Bilo je veliko bolj zabavno kot doma, Majini sodelavci (no, predvsem sodelavke) so me, medtem ko je ona tipkala na računalnik, božale in crkljale. Ko je Maja oddala članek, me je peljala še v sobo, kjer so doma fotografi. V njej živijo visoki fantje z resnimi obrazi. Postavili so me na mizico, eden od teh fantov - ime mu je Dejan - pa je v roke vzel fotoaparat. Ne takšen, s katerim Maja ponavadi teži doma in škljoca nanj, da se mi vse bliska pred očmi. Njen je veliko manjši, Dejanov pa je bil velik, zelo velik, kar malo sem se ga bal.
Sčasoma sem ugotovil, da ni nič hudega, samo slikali smo se. In nastalo je tole. Izgledam kar malo prestrašen, kajne?
V Majini službi je zabavno. Fotografi so zabavni. In tudi jaz sem se zabaval. Bolj, kot se zdi na prvi pogled. ;)
Začelo se je pred kakšnim tednom, ko je Maja skuhala piščančjo rižoto. Ponavadi že med pripravo kosila vestno stražim pri štedilniku in čakam, kdaj bo nared, tokrat pa ni bilo tako. Počutil sem se grozno slabo in bolel me je trebušček. Mitja in Maja tega sprva nista opazila, čeprav sem tisto jutro posodico z briketi pustil povsem nedotaknjeno. Šele ko se pri kosilu nisem premaknil s postelje in nisem hotel pojesti niti koščka piščančka, je zaskrbelo tudi njiju. Žalostno sta me gledala in me spraševala, kaj mi je. Tega še sam nisem vedel.
Slabo sem se počutil še nekaj dni in menda sem celo shujšal. "Vidiš, pa ne bo treba na dieto," se mi je kislo nasmehnila Maja, potem ko me je Mitja postavil s tehtnice. Meni je za to smešno kvadratasto napravo z ekrančkom, po katerem švigajo številke, popolnoma vseeno. Ni pa mi vseeno za moj želodček, ki mi je tako nagajal zadnje dni. Sploh ni hotel, da kaj pojem, pa tako rad imam hrano!
A zdaj je že bolje. In dobra stran tega, da si malo bolan, je to, da vsi tako skrbijo zate. Maja in Mitja me nista nič silila z briketi, kuhala sta mi piščančka, samo da bi kaj pojedel. Pa tudi veliko sta me crkljala, še veliko več kot ponavadi. Nič nista bila huda name, tudi če se mi kdaj ni dalo priti k njima, ko sta me poklicala. Če sem čisto malo zacvilil, sta skočila v zrak in me nosila po rokah, ponavadi pa sta huda in mi rečeta: "Lovro, nehaj, takoj!"
Za vikend smo bili pri vodi, ki se ji reče Nadiža in baje je zdravilna. Meni pa je najbolj všeč, še bolj kot morje, ker ni nič slana. Z Majo in Mitjem je bilo še nekaj prijateljev, enemu je bilo ime Aleš. "Lovro, pridi, trening!" mi je rekel in potem sva šla plavat. Veliko sva plavala. O ja, zelooo veliko. Sploh se ni naveličal igrati z mano in mi metati kamenčke, super je bilo.
A vsega ne moreš imeti. Ko sem po treningu, kot zabavi v vodi reče Aleš, z veseljem pomljaskal čevapčiče in ražnjiče in tako dal vedeti, da me trebušček ne boli več, so z mano spet postali bolj strogi. Nič ne rečem, res sem nagajal, ko nisem hotel priti z vode in sem kar ušel s povodca. Upal sem, da bo dovolj, če potem le žalostno pogledam in zacvilim, in bodo spet vsi prijazni z mano, a ni bilo tako. Mitja je bil hud in je rekel, da me bo privezal, če bom brez dovoljenja tekal po campu in vdiral v druge šotore. Sploh nisem vedel, da se to ne sme?! Pa tako je zabavno pomoliti glavico k sosedom, ki potem presenečeno zijajo v moj gobček. Ja, res sem bil lump! Ampak biti lump je takooo zabavno!
Vseeno sem vesel, da se zdaj že bolje počutim in me trebušček ne boli več. Ker samo še ena stvar je na svetu bolj zabavna od tega, da si lump. HRANA, seveda!
