Punce so tako sčasoma zelo prirasle k mojemu pasjemu srčku. Vsakič, ko zazvoni na vratih, jih hitim pozdravit in tako se objemamo in lupčkamo že kar na hodniku. Ker jih že tako dobro poznam, jim meni nič tebi nič brž zlezem v naročje in uživam v popolnem crkljanju. Da ne bi bilo krega, se pri vsaki zadržim nekaj časa, a se kdaj pa kdaj še vseeno zgodi, da se borijo za mojo pozornost. Je sploh lahko še kaj lepšega?
Včeraj pa je bilo še posebej zabavno, saj sem cel ljubi dan preživel v njihovi družbi! Začelo se je že navsezgodaj. Kot vsako jutro, sem malo čez šest prišel k Maji in Mitju v posteljo, da bi pri nima oddremal še kitico ali dve. A me kar nista spustila pod kovter. "Lovro, brezveze stokaš in siliš k nama, ker moramo vstati," se mi je nasmehnila Maja, medtem ko je Mitja že pristavil za kavo. Ni mi bilo jasno, zakaj sta tako dobre volje, čeprav je bilo videti, kot da se jima nekam mudi, po možnosti celo v službo.
A nista šla tja! Čez kakšne pol urice sta nas pred blokom že čakala Lidija in Beno. Kar dolgo smo se vozili, potem pa smo se nekje ustavili, v kraju, ki ga nisem poznal. Tam so se nam pridružili še ostali. Vsi so imeli s seboj nahrbtnike, s katerih je mamljivo dišalo po razno raznih dobrotah. Zlezli smo iz avtomobilov in se po ožji in strmi cesti peš odpravili naprej. Fantje so hodili malce hitreje od punc in jaz seveda nisem hotel zaostajati. Tako sem z Mitjo, Benom in Alešem držal zelo dober tempo in že po dobri uri hoje smo prišli iz gozda, kjer se nam je odprl čudovit razgled na veliki travnik, ki se mu reče Ratitovec. Kmalu so za nami prisopihala tudi dekleta. Potem pa se je začela prava žurka! Maja, Mitja in njuni prijatelji so iz svojih nahrbtnikov privlekli vse mogoče prigrizke, sonce je sijalo in vsi smo bili odlično razpoloženi.
No, vmes sem naredil tudi traparijo. Vsaj tako so mi rekli, ko sem se povaljal v svežem kravjaku. Meni se to sicer ni zdelo nič takega, ostalim pa to ni bilo posebej všeč. Vihali so nosove in mi rekli, da smrdim, Mitja in Aleš pa sta me odvlekla do nekega potočka, kjer sta me spirala z ledeno vodo. Brrrr, kako je bila mrzla! Če bi to vedel, se ne bi povaljal v tisti rjavi kopeli. Ne vem sicer, kaj je narobe z njo. Saj ljudje tudi hodijo v džakuzije, ampak njihovi džakuziji jim očitno ne smrdijo, moji pa jim niso čisto nič všeč.
Za popoln zaključek dneva smo se na poti domov ustavili še pri Petri in si pripravili piknik. Fantje so spekli piščančje rulade, punce pa poskrbele za pečeni krompirček in solato. Njam, njam! Odlično kosilo je bilo! Ampak veste, kaj je bilo celo bolj odlično od tega? Da sem pri Petri spoznal tudi novo pasjo prijateljico! Ime ji je Geja, zelo velika je, njeni pasmi se reče pirenejski planinski pes. Prava bela medvedka je, tako ogromna in tako prijazna! Čeprav je petkrat večja od mene, se je nisem čisto nič bal. Najprej sva se igrala in skakala po travniku, potem pa sva se zleknila v senčko in skupaj malo zadrnjohala.
Prijatelji - pasji in človeški - so nekaj najboljšega na svetu. Brez njih bi mi bilo grozno dolgčas. Zelo jih imam rad!
