Včeraj sem imel obisk. Prišla je Hanna, to je Mitjeva nečakinja. Ne vem, kako to, da je s seboj prinesla šolsko torbico, očitno so ji pozabili povedati, da je sobota in da ob sobotah ni šole. Z Majo sta se potem vseeno malo učili. Hanna je Maji pokazala, kako dobro že pozna male pisane črke. Hanna zelo lepo piše, celo lepše kot Maja. Ona, če se ji mudi, prav kraca, da včasih ne zna prebrati niti sama za sabo.
Ko sta zaprli zvezke in učbenike za slovenščino, sta se odločili, da bosta šli kuhat kosilo. Takoj sem našpičil svoja kosmata ušesa. Slišal sem ju, kako se pogovarjata o piščančjih zrezkih. Njam, njam. V omako sta stopili nekaj sirčkov. Njam, njam. Hanna je zelo prijazna punčka, zato sem si pri kosilu od nje veliko obetal. A kaj, ko sta ji Maja in Mitja vseskozi govorila, da jaz zrezkov v omaki ne smem, ker so začinjeni in preslani. In da imam v svoji posodi brikete. Dajta, no! To je že stara zgodba! Se ne moreta spomniti česa novega?!
Po kosilu smo se vsi štirje preselili na teraso. Jedli smo sadje, Hanna in Maja pa sta se zraven igrali smešno igro, ki se ji reče matematika. Težke in zapletene račune sta si postavljali, da jih jaz nisem popolnoma nič razumel. In potem sta v glavi in po papirju premetavali številke in včasih, ko sta prišli do kakšne prav posebne, jima je Mitja veselo zaploskal. Tem še prav posebnim številkam sta rekli rezultat. Hecno. Zame rezultat niso številke, zame je rezultat samo in edino - hrana. Recimo, ko od Hanne na skrivaj dobim malo zrezka v omaki. Zakaj pa takrat nihče ne ploska?!
Najbolj smešna stvar pa se je zgodila čisto na koncu Hanninega obiska. Šli smo na otroško igrišče. Vsi štirje, tudi Maja in Mitja, čeprav - več kot očitno - nista več otroka. Kljub temu sta tudi onadva splezala na gugalnico. Mitja je bil na eni strani, Maja in Hanna pa na drugi. Ko je šla ena stran v zrak, je šla druga na tla in obratno. Tako so se gugali kar nekaj časa. "Dovolj imam," je nato rekla Maja in Hanna je elegantno splezala z gugalnice, da sta bila na njej samo še Mitja in Maja. Mitja je hotel Maji še malo ponagajati, zato jo ni takoj spustil na tla. A ona je vztrajala, da hoče dol - takoj. Začela se je prav nevarno pozibavati ... Nato pa čof! Kot je dolga in široka se je zvrnila z gugalnice! Najprej sem se ustrašil, da ni kaj narobe, nato pa smo se vsi začeli krohotati.
Majo zdaj malo boli roka, a hujšega ni. Mitja ji je zvečer dal fižol iz zmrzovalnika, da si ga je dala na zapestje. Ves čas sem sedel pri njej, ker me je zanimalo, kdaj bomo jedli, pa iz tega ni bilo nič! Ljudje so hecni. Moja Maja še posebej, ker je zelo štorasta. To priznava tudi sama. Ampak jo imam vseeno rad.
Tudi Hanno imam zelo rad. Ko je na obisku, je vedno zelo zabavno. Komaj čakam, da spet pride!
Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj!
Danes je poseben dan. No, začel se ni nič drugače kot ponavadi. Maja je spet prepozno vstala, tako da se ji je zjutraj blazno mudilo v službo in ni imela časa niti za kavo, kaj šele za sprehod z nama z Mitjem. Tako sva šla sama in to večji krog kot ponavadi. A s tem se je pravzaprav šele začelo.
Ko sva prišla domov, me je Mitja postavil v banjo. Sredi dneva, lepo vas prosim! Takrat me je prvič resno zaskrbelo, kaj za pasjega vraga se dogaja. Da bi bilo vse skupaj še bolj čudno, me je, ko sem bil skopan, začel - fenati! Ja, fenati! Vmes mi je razlagal, da piha vame s to smešno Majino napravo, ker nimava časa, da bi me posušil veter, saj da morava v Ljubljej ali Ljubljalj ... No, v neko veliko mesto vglavnem.
Z rutico okoli vratu (dobim jo samo za posebne priložnosti) sva se odpeljala od doma. Kar nekaj časa sva se vozila, da sva prišla do nekega čudnega prostora, ki je bil poln avtomobilov. Tam naju je pričakala Maja. "Si pripravljen na sestanek?" se mi je nasmehnila, nato pa smo vsi trije odkorakali do lokalčka in se usedli za mizo še k trem drugim ljudem, ki sem jih videl prvič. "To je pa najin Lovro," sta me tem ljudem predstavila Mitja in Maja. Vsi so me pobožali. "Tako, zdaj poznaš glavni del uredništva revije Kužek," je reklo prijazno dekle, ki ji je prav tako ime Maja.
"Kužek? Revija Kužek? Ta najbolj šponska revija za kužke v Sloveniji?!" mi je srček začel hitreje biti. Saj ne more biti res! Zakaj vendar so želeli spoznati prav mene, sem se spraševal. Pa sem hitro izvedel! Revija Kužek bi rada, da za njih pišem kolumno. Podobno kot jo Maja piše za svojo službo! Oh, pa saj to je krasno!
Dogovorili smo se tako rekoč že vse. Na voljo bom imel celo stran, kjer bom pisal o svojih dogodivščinah. Tudi okoli fotografij smo se pomenili in določili temo za prvi dnevnik, ki bo izšel že v naslednji reviji, to je v prvem tednu maja. Tako sem nestrpen, komaj že čakam!
Kot se za prave biznismene spodobi, smo z Majo in Mitjem, ko smo prišli domov, nazdravili na uspešen sestanek. Maja in Mitja sta trknila s kozarcema, jaz pa sem za nagrado dobil palčko za zobke. In to ne eno, ampak kar dve!
Ja, danes je res poseben dan. Danes je naravnost čudovit dan!
