Danes, denimo, mi je. Maja je iz službe prinesla rumeno vrtnico. "Veš, rumena je njena najljubša barva," mi je povedala, ko mi je okoli ovratnice navezala rumeno škatlico v obliki srčka. Potem smo skupaj z Mitjom odšli ven. Mislil sem, da gremo na navaden sprehod, a ko smo zavili v mojo najljubšo ulico, mi je postalo jasno, da je srček okoli mojega vratu namenjen moji superbabici! Jupi!
Kot vedno sem razposajeno švignil čez stopnišče, naravnost v dnevno sobo, kjer jo ponavadi najdem. Popoldne sploh, ko je, kot sama pravi, v kinu. "Gledam filme," mi pove in pokaže na televizor. Iz njega prihajajo smešni zvoki, jeziku se menda reče španščina. Še bolj smešna pa je Mici, ker se včasih prav jezi na tisto škatlo, včasih pa ob njej celo zajoka.
Danes pa filmi niso bili pomembni. Ko sem pridrvel v sobo s srčkom okoli vratu, se me je zelo razveselila. Potem smo jo vsi objemali in jo polupčkali. "Vse najboljše. Rada te imam," ji je rekla Maja, jaz pa sem ji brž skočil v naročje. "Pridi, Lovro, greva," se mi je nasmehnila in vedel sem, kaj sledi. Kot vedno sva odšla v kuhinjo, kjer je tretji predal rezerviran samo zame. V njej so posebni piškoti, za katere tudi Mitja pravi, da jih lahko jem, ker na njih ni čokolade. No, včasih, čisto na skrivaj, kadar Mitja ne gleda, dobim tudi takšne z oblivom. Ne vem, zakaj mi jih Mitja ne privošči, pa tako so dobri!
Kmalu so za nama tudi ostali prišli v kuhinjo, kjer so trknili s kozarci in nazdravili na Micin rojstni dan. Najboljše pri rojstnih dneh je to, da se mize takrat kar šibijo od dobrot. Tudi danes so se. In Mici vedno poskrbi tudi zame. Pred časom, ko sem bil pri njej v varstvu, mi je pripravila celo sendvič. Brez heca! "Mama, Lovro ne sme tega," je bila potem huda Maja, Mici pa se ni dala: "Zakaj? Pa vse je pojedel, ne samo poli salamo, tudi kruh in kumarico!" "Joj, mama, tebi res ni pomoči," se je Maja v smehu prijela za glavo.
Kakšna pomoč? Saj je ne rabi! Ker jo imam rad točno takšno, kot je. Moja Mici je najboljša superbabica na svetu!
